STOPIMO KORAK NAZAJ in začnimo slovensko orgelsko zgodovino z izzivom o možni povezanosti svete Cecilije in svetega Hieronima.

Rimska devica in mučenka Cecilija je živela v tretjem stoletju in velja za zavetnico glasbe, predvsem cerkvene. Veliki cerkveni učitelj in prevajalec Svetega pisma Hieronim je bil rojen sredi četrtega stoletja v Stridonu, na meji tedanjih pokrajin Dalmacije in Panonije, ki je tekla čez območje sedanje Slovenije.


Večina današnjih podob svetnico prikazuje kot glasbenico ob orglah. Po slovenskih cerkvah so najpogostejše slike na cerkvenih stropih ali stenah. Neredko jo vidimo tudi v rezbariji na orgelskem pročelju ali v korni ograji. V paru s kraljem Davidom krasi prenekatero ohranjeno krilo orgelskih vrat.

Vendar je njena zgodba drugačna. Ni zapisano, da bi orgle igrala, ampak ravno nasprotno: na svoji poroki orgel ni hotela niti poslušati. Nauk o odklanjanju orgel je izhajal iz dejstva, da so takšna glasbila poganski Rimljani uporabljali na svojih zabavah.

O prepovedi orgel je nekaj kasneje pisal sveti Hieronim. V enem od svojih pisem je glede devic navedel zapoved surda sit ad organa, torej, da so morale molčati, kadar so orgle igrale. Cecilija, ki je želela krščanska načela dosledno spoštovati in tako Boga častiti le s čisto dušo, je zvestobo plačala z življenjem. Obglavili so jo.

Povezanost Cecilije in orgel nas torej nekoliko preseneča.

Cenjenemu Hieronimu so nekateri zgodovinarji pripisovali tudi besedilo z naslovom De diversis generibus musicorum, v prevodu O različnih vrstah glasbil. Najstarejši ohranjen prepis je iz 9 stol. V njem sta omenjeni dve vrsti orgel. Najprej portativ ali prenosne orgle, ki so jih uporabljali Izraelci, ko so ob reki Babilon objokovali svojo usodo. Potem pa še druge, dosti večje orgle, ki se jim pripisuje, da so v zvoku in moči večje od vseh ostalih glasbil: »Iz dveh slonovih kož sešita vreča in 12 kovaških mehov vodi zrak skozi 12 zračnih cevi, ki povzročijo velik hrup kakor grom tako, da se nedvomno sliši tisoč korakov naokrog in še več. Tako se godi pri Hebrejcih z orglami, o katerih je dokazano, da se slišijo od Jeruzalema do Oljske gore in še dalj.« Sveti mož je orgle sicer navedel kot primerjavo, pri kateri dve sešiti koži pomenita združitev Stare in Nove zaveze Svetega pisma, dvanajst kovaških mehov očake in preroke, dvanajst zračnih cevi pa oznanjevanje apostolov. A zapis je bil očitno zadosti natančen, da so Hieronimove orgle kasneje tudi ilustrirali.7 Vsekakor pa besedilo kaže, da je pisatelj občudoval mogočne zmožnosti glasbila, ki se je v naslednjih stoletjih tako zelo uveljavilo.

Bi smeli biti na Slovenskem nekoliko drzni in domnevati, da so spisi velikega rojaka naših prednikov, svetega Hieronima, navdihnili razmišljanja o svetnici Ceciliji in njenih orglah? In se je potem odklanjanje po srečnem naključju obrnilo v navdušenje, zaradi katerega Cecilijo od sredine 15. stoletja dalje upodabljajo ob orglah?

VEČ ZGODOVINE